Letošnja kolesarska sezona, katero upokojenci začnemo junija, je bila radodarna z lepim vremenom. Celo poletje se ni zgodilo, da bi ostali doma zaradi dežja, smo pa eno sredo izpustili zaradi vročine. Smo mladostni, nismo pa mladi, in če je prevroče, tudi ne gre. Res, koliko dobre sence poleti propade in ni nam, da bi pretirano silili na sonce. V zadnjih letih se je oprema malo spremenila, tako da prevladujejo električna kolesa, a še vedno velja pravilo, da se hitrost in dolžina poti prilagaja tistim trem, ki še vztrajajo na klasiki. Kolesarili smo po občini in bližnji okolici, na bolj ravninskih trasah. Povprečno prekolesarimo okoli 20 km, na začetku malo manj, potem vsakokrat nekoliko več. Dolžina ene ture je odvisna od smeri in razpoloženja kolovodje. Letos smo sezono potegnili do polovice septembra, zaradi ugodnega vremena bi lahko še dlje, a je proti večeru postajalo že prehladno. Seveda se po vsaki poti tudi nekje ustavimo, na pijačo in da kakšno rečemo. Tudi letos nismo uresničili ideje, da bi šli na štrekno. To bi moral biti celodnevni dogodek, v letošnji vročini pa se raje nismo odločili za kolesarjenje sredi dneva.
Konec septembra smo šli na izlet. Tokrat smo izbrali Notranjsko. Najprej smo se ustavili na ogledu grada Snežnik, enega lepše ohranjenih gradov na Slovenskem. Od tam smo se odpravili proti Cerkniškemu jezeru. V Jezerskem hramu smo si na maketi v živo ogledali, kako jezero nastaja in izginja, zanimiv prikaz z razlago. Sledila je video predstavitev jezera in okolice – malo nas je presenetilo, kakšna živelj je tam ob in v jezeru. Na bližnji turistični kmetiji so za nas organizirali še vožnjo z lojtrnikom po poti preko jezera in kosilo pod kozolcem. Kot Savinjčani smo doživeli podobno izkušnjo kot včasih obiralci hmelja, z lojtrnikom iz železniške postaje in na kmetiji se je jedlo pod kozolcem.
Z začetkom septembra se je začela jesensko-zimska sezona telovadbe, vsak teden ob petkih v Partizanu. Kogar veseli, naj se pridruži.
ANDREJ KOROŠEC, DU BRASLOVČE
